Ne vem, zakaj tako se je zgodilo
In na današnji dan. Ne vem, zakaj,
Saj troje dolgih let je že minilo
In čas vrteti se ne dá nazaj.

Pa se le vprašam – mar je dobra zate?
Mar ona res je to, kar si iskal
In kar ti niso dale moje trate,
Ko cvetje grobo z njih si poteptal?

Pa se le vprašam – se ti je hotelo
Vstopíti v tak ploščat in plehek svet?
Je res srce po tem ti hrepenelo?
Ga potešil ta prazen je pogled –

Ali si se samo sprijaznil s sušo,
Samo pobral, kar je bilo pač tam?
Veš, jaz predala sem ti svojo dušo
In me za to ne bo nikoli sram.

V tem svetu neka zgodba ni učakála,
Da dozorela v mit o naju bi.
Karkoli daje ti, ne bo ti dala,
Kar zmožna jaz bila sem dajati.

Ne more – če bi tudi sploh hotela! –
Ker takih silnih čustev v svetu ni,
Kot so takrat za tebe zazvenela
V globinah moje neizmernosti.

In kar je zate moralo umreti,
Kar ti nasilno v meni si umoril,
Nikdar, nikdar ne more več vzbrsteti
Na prhki zemlji njenih pustih njiv.

Zgubil je svet – zgubil ljubezen silno,
Ki dala bi božanski mu obraz;
Zgubil si ti, da sploh ne veš, kolíko;
A največ izgubila sem prav jaz.

Saj v meni si zapústil razdejanje,
Požgal do mrtvega ljubezni klic,
Raztrgal moje čiste, zveste sanje
In mi izpil pridih življenja z lic.

In nisi bil, ki dušo sem ti dala –
Ponavljam: dušo; ni me sram za to! –
Bil nisi to, za kar sem te spoznala.
Veliko manj. Sicer ne bil bi z njo.

A vse si vzel mi. V žepe si poglej,
V srce, v oči… Povsod še moja bit
Utripa z vesli ugrabljenih galej,
Kjer sužnja sem bila, in ti krvník.

Aleksandra Kocmut - Kerstin