Bil je marec, prav kot danes 

sva šla na pot. Zeblo naju je,

pogrela sva se s kavo,

takrat še ne-dekafeizirano,

ko sva čakala na agente,

takrat še v kafiču.

Žeja me je skrbela,

vodo pa so držali le v steklenkah,

še zdaj jo hranim,

a potrebovala je nisem,

na pumpi smo kupili kokakolo 

in sendviče, tudi kinderbueno. 

“Vi pa si predstavljate nekaj  

povsem drugega, vidim,” so rekli, 

in midva sva jim sledila do konca.

Takrat, na začetku, je bila

fantazija, v kateri je zdaj bit

in gladina je zjutraj tiha kot miška,

ravna kot podlaga za miško.

Mirjam Dular