Prišel je dan in tu stojim

z očmi vkovan na kamen,

v napis na njem molče bolščim

postaran, a brezsramen.

Naposled bom le sam s seboj,

potihem se poslavljam,

prihranil sem en sam naboj,

pa zdaj se obotavljam.

˝Povej, Mladost, še par besed,

povej, preden končava.

Nič več ugank, nič več zased,

nič več se ne igrava.˝

˝Si vlekla me čez trnov gaj,

čez tla posuta s steklom,

pa zdaj ni več poti nazaj,

šla boš na zmenek s peklom!˝

˝Daj, preden pošljem med oči

naboj ti, ki ga hranim,

povej še to, te kaj teži,

zdaj ko te s smrtjo mamim?˝

˝Poglej napis, ki kot dragulj

se v marmorju leskéče.

Ti je pod njim poznan ta mulj,

ki vabi te proseče?˝

˝Kaj češ – se pride in se gre –

je oče vedno pravil,

koprive enkrat dozoré.

Glej, grob sem ti napravil.˝

˝Mi žal te je? Še sam ne vem ...

a svoje si mi dala,

jaz ti samo še to povem

- Prešernu reci hvala!˝

Odjekne strel, pogrezne duh

neslišno se v neznano,

preteklih let skesan napuh

je vse, kar je še z mano.

Obrnem se, odidem stran,

je kamen že izginil,

ostal bo le oguljen vran,

da bo mladost še hlinil.

Lorijan (Luka Šturm)