
Stegujem se preko okenske police
z očmi krožim preko mesta
vidim neke premike
zamahe v samoto
izmenično srkam zelen čaj z riževim mlekom
in kadim tvoje cigarete
v razkoraku čakam
pohlepno se krčim
ježim kakor mačka
pred napadom
da drgetam z vsem
kar se lahko
v sekundi zlomi
čakam te
zmeraj glasneje
opazuješ me
v zasedi
z očmi grebeš
po mojem razgretem telesu
nameriš
pritisneš
izstreliš.
Všeč mi je to dramatično stopnjevanje v pesmi ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Tom Veber
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!