Barvita diametralnost

      sinjega spektra

            nebesnega svoda

                  po zatonu sonca,

se kot z odzivom ubogljivih strun,

s katerimi se poigrajo prsti usode,

dotakne skritih občutkov v duši,

ki na tihem zazveni v spoznanju,

kako vse je

                  bežno,

                      hipno,

                          izmuzljivo,

                              za večno izgubljeno;

kajti brezmejni mir je večen,

le duša v zajedljivem dvomu

      je v neskladju z njim,

ker starih grehov

      najeda jo nemir.

Pa vendar,

      sčasoma

            se vse izravna,

                  zglade se gube,

večer

       in svet z njim

                  utoneta v pozabo

in glej,

             nebo svoj čar izgubi.

Bojan Foršček