se zdevaš v pražnje Ljubljana

zvabiš očanca po mladih poteh

zasanjaš ob budlejah cvetočih

v rondeli cvetane izljubiš v očeh …

v tvoj Tivoli od davna povandram

skoz vrtačo čez štreko v štradon

se ob tulpike na blanjo posedem

sijaj forzicij ozaljša mi tron …

se zaziram skoz preveso zelenja

kaj nebotičnik več ne lazi v nebes?

v dramilu zórja vzbrstijo spomini

a misli trpke se vrinjajo vmes …

kod vršna slemena s' mi skrila

zdrte obraze v načelju fasad?

slap petunij slovenk in surfinij

si usahnila spod okenc frčad …

zablodim po palačah steklenih

skozenj gnetež brezdušnih teles

mrk potavam po džungli betonski

klamam v smoju acidnih šabes …

a tam več ni uzret' te Ljubljična

v kalejdoskopu bleščavih sekvenc

zgolj cingljanje kapitala je čuti

in parvenija lisjaških prezenc …

se opotekam za jekom iz dalje

skoz' preduhe zatohle v nekdaj

tja na brežine kod kuštri vrbice

ti potakajo cmrke v smehljaj …

kot fantič sem zagledal se vate

v sučku tonfa pod velbi mostov

ko zibljala si životek v valovju

soj latern skakljal je čez plov …

po stolbi capljam mi vegljavi

do stražarja ki ti var'je srce

zad šance na klopci počijem

tiho prideš prisesti kraj me …

te nežno v dlani vso zajamem

v kapilare kot pobič shitim

na Žabjek do ul'ce Florjanske

not v zibel za škarpe ruin …

kar zanese me tja za Samasso

z jato škorcev krvavih kolen

po robidju visečem s skaline

v hausthor po škrbasti sten' …

pod vzidkom si glavo ohlajam

a vrh šteng se že smuka privid

not s prakerjem mati grozeče:

mulc frdaman pr'nes gor že rit!

a 'koj sem z viharjem na ganku

v trnju brijeva jagode v brin'

srobot skoz' oblak me zagunca

v Ljubljano nekdanjo sfrlim …

pod Rožnik se vrnem presrečen

med veverke v žgoleč tičistan

v očeh te Ljubljična zaujčkam

kot davno ko šla sva v stan ...

Sašo Zorc Florjanski