Tečejo vame in krasujejo moj obraz. Tečejo, ko pozno zvečer pomivam goro umazane posode - tečejo, ko na radiu Celje zaslišim začetek moje priljubljene melodije iz Evrovizije, Eme, Sanrema, Melodij morja in sonca ali Slovenske popevke. Vselej tečejo v duetih - in pri tem so izredno senzitive.

Padam v revolucije in se poistovetim z njimi. Žarek morja pozdravlja dan. Vir vséga so blefiranje in farse. V kotlju vre zaigran ponos. Ego utrip ne prenese resnice in dejstva neprepričljivo zanika.

Če bi bil mikrofon na odru vklopljen, in bi reflektorska žarnica zdržala mojo prezentnost bi v eter izpustil glagolnik, ki nas je osmislil.

Besedišče žandarov je zatrto - in virtualno objemam toploto sončnih lis. Hlad ljudi me odvrača od življenjskih ambicij. Hiše so drugačne in v njih smrekovi vršički dišijo po hudobiji.

Skrijem se v poletne meglice in prisluškujem valovanju morskih trav. Vizija svetà in miselna struktura paradigem gnijeta med snopi pleveli. Odžejam se z ognjem in bruham ognjenike. Majski kresovi so nomadi brez identitev - in Jernej ne zna spoštljivo komunicirati z nespoštljivimi ljudmi. Vem - problem je zakopan v meni.

Vsakokrat kadar želim objaviti posladek, mojih solz v dnevu ali pa ponoči, ko misli begàjo, je dež - ali pa neka ohladitev. Priznam, da mi današnja osvežitev ozračja prav paše, glede solz in mojega cmerjenja pri sedeindvajsetih pa takole - lahko padajo tudi šprikle, pa bi jih bom še vedno prakticiral, kot sestavni del moje osebnosti, mojega značaja, mojega astrološkega znamènja. Pa čeprav sem si za novo leto zaobljubil, da jih bom zatrl in zadušil v sebi. Ampak ja - zarečenega kruha iger.

Ne morejo mi jih vzeti! Ne morejo si jih lastiti, se z njimi krasiti in okititi. Moje so! Samo moje! Edinstveno lepe. Vsakič so drugega okusa. Nikoli niso identične prejšnjim.

Za danes izbem solze nežne vanilije.

Jernej Jager