Je kje na svetu kraj popolne sreče,
kjer je sam smeh in radost neizmerna?
Če je, ne vem, a tja na jug me vleče,
da bi na plaži misel mi čemerna

v daljavo poletela hrepeneče,
kako je morje čisto in prešerno,
kako se na obzorju vse leskeče;
tja me ponesi, jadro lahkoverno,

da bom pozabil na skrbi moreče,
da se srca mi zadušijo kriki,
nekje v zalivu, kamor veter vleče,

kamor valovi pljuskajo veliki
in se galebi spuščajo vreščeče
v turkizno plan na lovu za slaniki.

VELIKONOČNA BALADA

Priletel črni kos

na križanega nos.

V škrlatno mu oko

zapičil kljun trdo

in se mu za slovo

iztrebil na glavo.

Tako zasramovan,

pokakan, okljuvan,

je visel tri noči

ob cesti mengeški,

ves tog, lesenih nog,

zgolj mrtvi lipov bog.

Dokler ga tretji dan

ni dež opral svečan.

Zdaj v soncu lik njegov

blešči se spet kot nov,

kot živ je, brez okov

in s križa dol strmi

v svet mavričnih oči.

Matej Krevs