Njene roke so bile mrzle,
njene oči otožne,
kot v sanjah bila je zgubljena,
med temnimi hišami pozabljena.

V sebi je čutila praznino,
ki je ni mogla zapolniti,
v sebi je čutila bolečino,
ki je ni mogla pojasniti.

Spomnila se je vseh,
ki so ji v življenju kaj storili,
spomnila se je vseh,
ki so jo že pozabili.

Solze so ji polzele po licu,
v sebi je na pomoč klicala,
ko noben se ni odzval klicu,
v sebi strta je zaspala.

Ponoči so hodili okoli nje,
le redko kdo jo videl je na tleh,
spala je v upanju na boljše življenje,
tam kjer konča se trpljenje.

Prijatelji so jo zavrnili,
bila je preveč drugačna,
starši so jo napodili,
zdaj tava sama in lačna.

Vedno znova se ozira v nebo,
išče sonce, se mu nasmiha,
išče žarke upanja, da jih zgrešila ne bo,
a srce polno je prepiha.

Mraz jo greje,
ne čuti več bolečine,
navajena je strahu,
ki ji je postavljal meje.

Postavila se je zase,
ni ji več težko,
a zavrtela nazaj bi čase,
ko ji bilo je lepo.

Nina