luna je v ščipu
vejevje na zabuhli scenografiji
sivosenčnega neba razmetano
odmevi mačjega ravsa danes
nadomeščajo preroškost vetra
dim kadila zvezde
in vse to lahko pomeni le eno
ponoči boš sanjala na
peti strani neba

v svojem letu boš hitreje utripala
si z nočnimi pticami podajala razgled
in čeprav jajca ki si jih izlegla
zveri že dolgo več ne mamijo
se boš naslednjega jutra
spotaknila ob
črepinje

niso ti povedali da
krize prihajajo ciklično
da tega ne boš znala ustaviti
in da je tako prav
z vsakim ciklom se namreč dvigneš
po toplem masivu vertikale
in zvestoba znotrajčasja
te vselej pospremi v novo elipso
skozi obrate se brezpogojno širiš
in z vsakim obratom je tvoja koža

bolj prepišna

neizbežnost vzgona poskrbi da
bitjem in stvarem vse spretneje
iz ustnic pobiraš razbledela bistva
tudi šepet slišiš razločneje
le tvoj metrum potihne
v novo metamorfozo
in neko drugo zavedanje
ti daje voljo

za krepitev ravnotežja
potrebnega za dihanje in nočne prelete
se je kdaj dobro postaviti
na levo nogo
desno zložiti v trikotnik

upreti roke kvišku
morda celo zapreti oči
počakati

nirvana ali epilog nerodnega padca
praktično vseeno

Lara Božak