Iztrgana
Razsuto belo cvetje
po poljanah postelje,
krtine malodušja,
korenin ni več,
prah in preperelost,
uvelost nekdaj živega,
zasaja tihe kremplje
v ostanke še čutečega.
A korenin ni več.
Posušilo se bo cvetje.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
- 11. 07. 2009 ob 09:35
- Prebrano 577 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 104
- Število ocen: 4
