Pozabim kdo sem, ko v luknjici dneva ostrem pretežno jasne obrise na vijoličnem platnu. Mravljišče temno sivih eminentnih gospodov, gospic ter mladenk na nebnem območju pretežno jasnega - a še vedno odprtega - širnega kodrastega blaga. Repi rišejo grafite - od roba do roba. Oblaki so prevzeli svetlobo. Ptice,ki padajo po stehah so dežne kapljice. Solzijo se okna in kondenz povzroča bakterijsko vnetne procese.

In trajam! In sem. Štejem ! Sem zgodba, ki se je napisala.

Nenadzorovano prehajanje državnih ter nebesnih mejá. Neusklajeno, nekoordinirano ter nesistematično delovanje veljavno doreklih protokolov. Nezadostno ter netransparentno gibanje po prostorskem kontrastu. Brez takta, brez izraznosti v mimiki ter drži figure telesa. Oderska prezenca je togà osebnost v mrazu. In prikaže se mrtva podoba pobeglih ljudi iz zapora na Dobu.

Vrani z glavnikom počešem razmetano pernato glavo. Iz tal poberem zaledenel kos orehove lupine in ji ga podam v odprt kljunak. Zver odleti proti nebjú vijoličnega kontasta.

Jaz pa ?

Pozabim kdo sem, ko v luknjici dneva ostrem pretežno jasne obrise pobeglih mož iz Doba. Z enim krilom ne morem leteti. In moj ponos ne bo brez zraka.

In trajam! In sem! Štejem! Sem zgodba, ki se je napisala.

Jernej Jager