Vsak odmik od običajnega, pričakovanega -

zatajevana bolečina.

Teža pritiska,

sesedajo se vretenca, trdim.

Dovolj je!

Roke zvijem za tilnik,

močno potisnem prste v meso

in s hitrim sunkom potegnem ven.

Gledam.

Na pol v začudenju,

na pol v gnusu.

Ne vidim vretenc -

le gosto, sluzasto maso.

Iz vretenčne odprtine

se počasi izceja vonj gnilobe,

ki se zajeda v čutnice.

Vržem te v potok.

Si kolonija plesočih alg, ki se te oklepajo.

S skremženim obrazom začnem čistiti

z ostrim kamnom.

Drgnem in izpiram:

s trtičnih vretenc strah,

s križnih sram,

z ledvenih skrbi,

s prsnih samopomilovanje,

z vratnih samozatajevanje.

Dokler nisi bela in gladka,

dokler nisi lepa.

Ne vem, zakaj zajočem.

nada pecavar