Premagujem lenobo, a vleče me vase,

podim jo od sebe, a zgaga ne da se.

Zažira se vame, naseljena v pore,

sprašujem se le, kdo lahko mi pomore.

Ne najdem junaka, je zgaga pač taka.

Ne potrka, ne vpraša, grdo se obnaša,

z lepim bontonom se res ne ponaša.

Spodkopava moralo, ji obisk je premalo.

V najem te prisili, se vate zajeda,

prostor zaseda, ne ve, da preseda,

da moti te, tega se sploh ne zaveda.

Mi klikne ideja, kaj mi je storiti,

da njene prisotnosti končno se rešim

in svoje zadeve uspešno pospešim.

Ji viski privoščim, iz ožilja naženem,

vrata pokažem in avro zaklenem.

Se opoteka, a vrata zaprem,

kam zdaj bo odšla, to njen je problem.

Pri meni prostora za zgage ni take,

saj delo me čaka, ne potrebujem navlake.

Antonija