Če človek lahko bi poletel,

brez kril v nebo bi odbrzel.

Oblak puhast in mehak

mu bil bi kakor brat.

Skupaj bi se na potep podala,

po nebu sem ter tja bi potovala.

Vse slabe misli in skrbi

gravitacija bi vlekla k tlom,

na nebu namreč same lepe so reči.

Če grom in strela bi bičala zemljo,

poletel bi malo višje

ter na oblaku puhastem in mehkem

tako dolgo bi počil,

dokler ga sončni žarek ne bi spet prebudil.

Na nebu v trenutku danem je namreč vse tako,

kot v bistvu vedno naj bi bilo.

darjapeterin