Vedno znova te sanjam

in podoba tvoja,

ko se v jutru zbudim,

mi zopet ukrade mir,

navkljub vsej

minljivosti let,

ko zaradi neobrzdanih,

silnih strasti,

vsaka na svojo stran,

sta razšli se najini poti.

Vsak svojo

sedaj hodiva pot,

a še mnogo huje,

kot po snu je,

kadar zares se srečava,

slučajno, nehote,

kot le mimoidoča,

neznana, naključna

tujca z ulice.

Brez pogleda,

brez pozdrava,

brez vezi navzven,

kot da se nikoli med nama

nič zgodilo ni;

le v duši razplamti se

spominov sto in sto,

v razjedajoč nemir,

v uničujoč razkol,

tako skeleč,

od spominov minulih,

srečnih in manj srečnih let.

Le to te prosim,

ne trpi še ti.

Bojan Foršček