Gledam te. Nepremično.
Kot da čas ne obstaja.
Boža me Ljubezen, ki nežno trepeta.
Doživljam jutri včerajšnjega dne,
ko je celotno moje telo tvoje,
ko ti podarjam vsak svoj dih.
Umirjena se ti predajam.
Ponudim ti prsi.
Le zate.
Zrem ti v oči in čakam, da jih poiščeš.
Poznaš vsako iskrico v njih,
poznaš globino neslutenih razsežnosti.
Ko odpreš očke,
vztrepeta vsak delček mojega telesa.
Pojavi se nevidna mavrica okoli najinih teles.
Primeš me za dojko in jo nežno gneteš.
Kot znaš le ti.
Z ustnicami poiščeš bradavico
in jo pričneš nežno sesati.
Najine oči pa se ljubkujejo.
Opojna bela tekočina te hrani
s hrano z ljubeznijo, z vsemi informacijami.
Moj zlati otrok, obdan s tisočerimi diamanti
zvezdnega prostranstva.
Moje dete.
Imam občutek, pravzaprav vem …,
da te poznam že tisočletja.
In ko zagledam utrinek v tvojih očeh,
vem, da je res tako!
Pesem čutnih besed, besed iz katere veje toplina in tista neprisiljena, iskrena izpoved pesnika ... Lepo, Stojan!
Prijeten dan ti želim,
Sašo
Sašo, hvala za vzpodbudne besede - bolj iskrena izpoved "pesnice"; namreč včasih veliko lažje pišem v ženski obliki, očitno v prejšnjem življenju ... :)
Tudi tebi lep sončen dan, tako in drugače, Stojan
Zelo čutna poezija, kot, da bi res bil nekoč dojilja. Čestitam.
lp
No ja ..., hvala dusica, si me nasmejala in kdo ve, morda res?
Lp, Stojan
Pesem vseh mamic... ja, in res je tako! ...lp
Hvala Tanja :)
Lp, Stojan
Bljesak vasione iz ljudske perspektive!
Koliko je prosutih zvijezda na Mliječnome putu, i koliko se možemo s njima usporediti, u nekim unutrašnjim svijetovima.
Bravo Stojane!
Lp iz Zadra,
Ivan
Hvala Ivane.
Pozdrav, Stojan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Stojan Knez
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!