To jutro so zefirji meli sne,
hladili pot in ga varili v mire;
polzarja je medlela, kot da mre,
v uho hropele so nebeške lire.
In svila se je gnetla pod baržun,
meso puhtelo v sol in sluz potu;
natikal ga je oven črnorun,
raztikal ga kot žgečo prst v dežju.
Vulkanski nektar je zavrel čez žile,
nebo je sahlo, lepi se in tli;
Adonis moj, tokave so se izlile,
iz ust se Božje seme pocedi.
Zaspala sem, ko sem pod zor molila,
v teh par besed vam sladke sne prelila.

Mrož