ko so se najin nasmehi zardeli ugrezali v blazine
je bilo jutri tako daleč
kot sonce ob polnoči
ali še dlje, kot cvet kovačnika v semenu
ki še ni padel v zemljo
potem je postalo včeraj
predvčerajšnjim
kovačnik ob hiši se je posušil
in njegove plave jagode so oprala deževja
včasih ko nagnem glavo
še vidim zbledele tintaste packe
pike, da se nadaljuje
ko dan pada v dan kot babuške
a v resnici gre večji v manjšega
do najmanjšega
ob sekundi preko polnoči je že jutri
ali pa je že bilo
a nasmehi na blazinah so se ugnezdili
in jim je vseeno
Irena, zelo lep "prehod" neke minljivosti. :)
LP, Stojan
Draga Irena, krasna pjesma. A osjećam da su se osmjesi lijepo ugnijezdili u tvoje srce i pjesmu.
"ob sekundi preko polnoči je že jutri
ali pa je že bilo
a nasmehi na blazinah so se ugnezdili
in jim je vseeno"
Pozdrav i lijepe snove ti želim!
Katica
Čestitke
Stojan, hvala. Kako dobro si zajel moje misli, le v nekaj besed.
*
Hvala, Katica. Tudi tebi miren večer.
*
Hvala, Svit. Pride čas, ko je vseeno.
*
Objem vsem
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!