Smrad mojega trupla

mi prodira v nosnice

se zalepi na možgane

in naloži na jetra

bednih in čudnih

stihov mojega vedenja.

Jutri bom že miren

jutri bom že gnoj

za črve v moji krsti

ki prodirajo v život

in jedo še zadnje človeške stihe

se spreminjajo v pepel

ker krvi ni več

le še zemlja

bo ostala in hranila

mačehe za prvi november

čez leto pa plevel.

Na hribu Žal

na hribu brez groba

na hribu brez truge

na hribu brez imena

na hribu brez priimka.

Samo veter me raznese naokrog

vse povsod

čez polje proti alpam

čez njive proti morju

čez krožišče v center

spet nazaj na mojo klopco.

Tam je moj raj.

Viki

Aleš Kastelic