Trdi koraki se enakomerno

odbijajo od asfalta.

Vozljajo me

že tisočkrat prežvečene misli.

Z okusom plesni.

Enakomeren glasen zvok

nenadoma zareže v zrak.

Poskakujoč po obodu

me prehiti rjavi list.

Postavi se čisto pokonci.

Pomaha s tremi levimi

in tremi desnimi rokami

in narahlo prikloni glavo s krono.

Sklonim se, da poberem to igrivost,

ko se izgubi  pisanem metežu šumenja,

poskakovanja, vrtinčenja.

V usta, odprta od začudenja,

mi veter naganja sončne žarke,

vonje razmočene zemlje in praproti.

nada pecavar