Šlo je za povsem drugačno zgodbo,
pa še sneg se je vdiral, kot puščavski prah
nam ga je veter vtiral v lase, nikamor
ni bilo sesti, zato smo pokleknili v sneg,
pomolili jelovo-bukovim hostam, pili
z glavo ovito v oblake; nismo sprejeli kave,
v občutek naspanosti nalega, dokler
ne rodi mrtveca, ki ne bo znal sanjati.
Govorili smo o menah, o ekshibicijah,
o odhodih. O žafranih in trobenticah.
Če z rdečo šapo nežno pristaneš
na istobarvnem planetu, se intonacija
posploši do neraspoznavnosti, do
raison d'etre plavalne kožice; argon je
povsem eteričen, kisik le v sledeh. Tako
se ne da živeti! Naj pošljejo na Mars
fotosintezo, pa bomo lahko dihali.
Tu. Na Marsu.
Poslano:
20. 02. 2021 ob 21:21
Spremenjeno:
26. 09. 2021 ob 21:35
Zelo zanimiva! O čem točno govori?
Lep večer! :)
Poslano:
20. 02. 2021 ob 23:18
Spremenjeno:
20. 02. 2021 ob 23:18
Kako to misliš, “točno”?
Osrednja tema ... Jaz si predstavljam neko skupino sanjačev, ki govori o teh podobah v pesmi? Všeč mi je kako stečejo asociacije vse do Marsa!
Poslano:
21. 02. 2021 ob 00:52
Spremenjeno:
21. 02. 2021 ob 00:57
Ne, ne sanjačev. Slehernikov. (Tudi ne “neka”.)
(Je gos žival (pečenka) ali morda koncept?)
(In poglej, kam sega, vodnica! V nebo. Nič bližje.)
Koliko marsovcev vsepovsod :) ki mislijo, da ne potrebujejo kisika.
lp od zelene
Irena draga ... :)
Mars, ki ni na Marsu in sneg, ki je pesek, kava, ki rodi mrtvece - če gremo v globino, se vse prejšnje zazdi drugačno ... in fotosinteza je edini pogoj za dihanje kjerkoli - zanimiva pesem, čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!