ne morem več razložiti
padanja
telesa
življenja lune
ki mi sedi na temenu
kot buča
polna iskric
ko gledam reko
mesečine
in ne vem
kje se konča
poljub
proga
ki prečka most
kje se končajo
stoli
iz temnega lesa
kjer se sveti
belina tvoje roke
ne vem
ali temen obris planine
kliče bridkosti
ali je odprto
v Zidanem Mostu
izstopil bi
ker ne vem
kje se končajo
vsi ti vlaki
obraz
v šipi vagona
ki le vase strmi
mesec
sprevodnik
v rdeči kapi
ki zna na pamet
vse poti
ko odhajajo misli
kakor zadnji vagon
v daljavo
Ja, vlak ima definitivno svoje občutje...lp, m.
v kratkem moram na vlak...mi je všeč
lp, Damjana
Nočni vlak iz samote ali vanjo ... čestitke,
lp, Ana
Draga Ana, hvala za komentar, lp, m.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!