Udarjam s kamnom ob srce,

da ugotovim kateri je trši.

In ko se kamen zdrobi

in mi srce utripne 

spoznam da ne vem kdo se zbuja z mano v prazni postelji. 

Igrava se igro,

praznina in jaz.

“Kako dolgo si lahko sama,” me vpraša.

Ko gledam nedolžnost otrok, 

v njih prvič vidim,

da so bile umazane tvoje roke

in nikoli - nikoli - jaz. 

In prvič si pustim da sperem odtise tvojih prstov, 

prvič vdihnem svoboden zrak, 

prvič po večnosti.

Zato si oprostim za vse,

za sovražtvo in solze in prezir.

Prvič po večnosti se v ogledalu nasmejem neznanki,

“Dolgo se nisva videli, radost.”

V tišini dupline mojih prsi

nekaj zažari kot prvič danica, 

pojavi se razpoka in tih glas

prvič po večnosti

zašepeče. 

Kako dobro te je slišati.

Ursula