Izmenjujeva besede, pot, misli,

izmenjujeva dneve, leta.

Dajeva si ptičje petje, sončne zahode,

Trnje, uvelo cvetje in drobne laži.

Zablode brez koristi.

Včasih imava dišeče dlani,

a najini so tudi prazni listi.

 Najraje čakava na poletje.

Drugačni so okusi in barve dnevov.

Noči, poti so krajše.

Nižava prestave.

Gledava v sence sonca,

v njih izginjajo skrbi .

 Še sama si striževa nohte.

Dim in pepel.

Blediva v reki spominov.

Brez teles.

Razmajena pručka,

fotografije, popisani listi

ždijo v kotu pozabe...

naj to še ostane?

Zasveti se pajkova mreža,

v pozlati izpuhti dilema.

nada pecavar