Odpadlo listje gnije že pod trto;

Račun ob koncu leta se ne izide.

Tako kot drugi jaz povlečem črto:

Naj proč za vedno leto to odide!

Preveč težav, trpljenja, bolečine

Na srcu mi leži, tišči in zbada,

Ker nesreča ni večna, naj le mine

Kot vse, naj stran gre še ta maškarada.

Bijoče me neurje ni zlomilo:

Sem hrast, ki k soncu steza svoje veje.

A sonce se za črn oblak je skrilo.

Pa ne za vedno – enkrat že pogreje!

Turobni čas naj v nepovrat odide.

Ko prvi popki bodo spet vzbrsteli

(pomlad kot vedno zagotovo pride),

v nas bodo radost in smeh oživeli.

(JUR in Lidija)

Jure Drljepan (JUR)