Daleč od aprilskih šal, blatni čevelj zagrezne v neumito sled in stališča se krešejo. Kljubujemo oksidaciji. Razprostràne iskre švigajo in se dotikajo hrastovega lubja, zdaj spet olesenelih mizic in pivskega šanka. Krošnje drevesnic zastirajo pogled oči. Njih korenike prodirajo v pore prostorskega imperija. Temelji globusa se majejo v slogu veljavno sprejetih doktrin. Prostornina prostora je mračno mokrišče, ter zatočišče ujedam. Besede polagamo v usta, ušesa so dimniki skozenj speljejo se umazane misli v zaprašeno korozijo čez svet družboslovnosti, kjer nihče se več ne pozna.

Plujemo!

Veslamo!

Jadramo po nedoločeni barvni koordinati.  

Smo na krovu tretjega kanúja, zvestega trenutku časa, ki je minil. Notranji oboki so obarvani s sekundarnim premazom iz ukradenih koncentratov kositra.

Najdejo nas po vseh kotih življenja, ne moremo se skriti, imamo nadzor nad  gravitacijo.

In ni nas možno reproducirati na računalnišem zaslonu, ko ne reagiramo na klik miške, ker ni smotra.

• Facebook,
• Twiter,
• Instagram

 Fake news...

Jernej Jager