Govoriš - o meni
nepomembnih rečeh:
kaj si danes skuhala,
oprala, očistila,
kako te motijo
umazana okna.
Govoriš - jaz molčim.
Draga moja,
kako si želim,
da bi bile
moja edina
skrb zamazana okna,
prašna zrcala ....
Vzameš čistilo,
obrišeš umazanijo!
Kako enostavno,
banalno, bizarno ...
Jaz blodim
po drugih sferah,
v sebi bojujem
tisoč nedokončanih bitk,
o smislu in nesmislu,
o teži in lahkotnosti bivanja
... kot neutruden mlinček
meljem misli
tja v en dan.
Moja okna so prašna,
a tega ne zaznam
ali pa mi tega sploh
ni mar.
Mi rečeš,
kako sem flegma
in free,
da se ne sekiram
za take stvari.
Po svoje ti zavidam!
Kako rada bi oblekla
tvoj plašč
lahkotnih
in drobnih skrbi!
Če izhajam is sebe vem kako ironično je čiščenje umazanih oken, ko pa veš, da bo tisto kar ti vidiš skoznje (še) vedno zamegljeno.
Skratka... nekako se najdem v tej pesmi (ne kot tisti, ki ga motijo umazana okna ampak kot tisti, ki bi moral čistiti). :)
Lp, D.
Poslano:
11. 02. 2021 ob 21:18
Spremenjeno:
12. 02. 2021 ob 07:59
všeč
ker sem tudi sama v neredu vsega, a v njen plašč ne bi - škoda je časa za male skrbi :)
lp
pi
meni tudi ... všeč (-_-)
moj mlinček tudi neprestano melje, a kar glasno izpljune je ponavadi bizarno, ..., tako je to.
Lep pozdrav, Marija
Najlepša hvala vsem za komentarje! Pesem je bolj priložnostna, a vedno aktualna. ( družb. zasidrana pričakovanja do žensk)
Hvala vam za dobre in smiselne predloge - Irena P., Marija.
D., hvala vam - zajeli ste bistvo pesmi!
Lp,
Irena H.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IrenaH
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!