Moja barva je karminasto modra
Jaz sem galeb, svetlo moder galeb.
Ne potrebujem poslikav,
da bi se kot nekoč lovci zlila z naravo.
Veš za tiste posebne koščke savane
na prisojnih legah neposeljenih gričev,
na nepričakovanih čistinah med bori in
šmarnimi hrušicami?
Če so prelepljeni s cerkvami,
orjaške lipe ali hrasti ali bukve
vrastejo zidove v krajino,
da ne nadlegujejo. Narave.
Začutiš nekje med stopali in srcem
tisti “dežavi“, tisti okus arhetipa, pripadnost?
Južni veter? Topli nebesni dih.
Tam si ustnice izpišem s karminom
kot da sem gostitelj košeniljke
in moje besede postanejo barvilo,
ko diham, kot bi letela ptica.
Jaz sem galeb, svetlo moder galeb.
Ne morem mimo seveda, ne da bi pomislila na najbolj znanega galeba - Jonathana, ga pa ta pesem prerašča z ekološko tematiko, ki je hkrati tudi bivanjska. Kot se spodobi. Kaj smo in kako živimo v naravi/z naravo, je vendarle vedno bolj isto vprašanje.
P. S. Všeč mi je tudi, da sem se - kot pogosto pri tvoji poeziji - naučila nekaj novega (košeniljke). :)
Čestitke,
H
Hvala, Helena. :)
Mirjam
Komentiranje je zaprto!
