Treba z roko je v malho seči,
da požene moje se kolesje.
Stopil bi v gaz nenarejeno,
z otroki rad naredil bi snežaka.

Kaj bo tednu naznanilo,
da  nedelji spet je odzvonilo
mogoče, zjutraj, ko v budilki bo zvonilo.
Morda bo teden ta drugačen;
zjutraj bil sem strašno lačen.
Pajčevine čutim, ki ponoči pajek jih
v želodcu spleta.
Pa ne gre to kar tako,
treba vstati je in se obleči
Treba z roko je v malho seči.


Najprej kavico si skuham.
To je tista črna tekočina,
ki po zrnju mletem zadiši.
Potlej se s tabletkami nafilam ...
Ker je zima, in ni sonca, tukaj je D3 tableta
potlej še pritisk si znižam.
Kava ni namenjena pritisku
zame je kot božji dar,
preden skozi vrata stopim,
da požene moje se kolesje.


Zunaj ni nič sonca
le oblačno pokrivalo vsepovsod.
Dež namočil je deželo;
se sprašujem, če pomlad kot po navadi,
spet je zimo preskočila.
Vidim teloh že v vazah
zvončki lepšajo pogrinjke
sam pa čudno sem jaz zimsko bitje.
Čakam željno, da nasuje mi snega
stopil bi v gaz nenarejeno.


Res je sreča, da snega ni
pravzaprav nekdo me malo rad ima,
ker povem vam po pravici,
da lopate kmalu ne prijemljem,
ker v križu me krivi.
Nič tako ni kot bilo bi,
ko po mrzlem snegu zadiši.
Rad pogledam skozi okno,
ko z neba ta beli kosem prileti ...
z otroki rad naredil bi snežaka.

Tomaž Jevšenak