prostor pod soncem
To deževje
se je naselilo v meni
in v čevljih vetra
krožim po cestah
ki ne peljejo nikamor
Na vse je legla
pajčevina časa
in novi otroci
nikakor nočejo
privekati na svet
Pel bom stare pesmi
klical duhove prednikov
kot indijanec
se bom skril v atonalno
Morda se ostrižem do kože
in iz las naredim čopiče
da si naslikam svet
v katerem me bo pogrešalo
sonce
moj kotiček ob reki
kjer štejem ptice
gledam otročiče v igri
Kjer bo smisel živozelen
in jasno pred očmi
in bo pozabljenje premagal
nasmeh
naključno srečanje
obred iz starih časov
Narišem si pomlad
odprtje vseh kafeterij
prebujenje vseh vrtov
prostor pod soncem
si narišem
Poslano:
08. 02. 2021 ob 00:35
Spremenjeno:
08. 02. 2021 ob 00:36
lep konec posvetila... sebi ;)
Hvala,Tanja, vedno bi lahko bilo bolje izraženo...izziv, da pišemo.
pesem kot klic po osvoboditvi, v vseh nas je ta klic, tvojega beremo kot podporo in povezanost. Bravo.
lp, Lidija
Morda se ostrižem do kože
in iz las naredim čopiče
da si naslikam svet
Čestitke
Hvala Lidija in Svit, pozdrav obema, m.
Čestitke, zelo mi je všeč.!Lp,
Irena H
Hvala Irena, me veseli, da ti je všeč. Lp, m.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 07. 02. 2021 ob 22:55
- Prebrano 395 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 126.95
- Število ocen: 8