Snežinke so modre padle na tla,
so travo pomodrile, drevesa vsa.
Otroci so vzeli lesene sani,
po snežni strmini že vsakdo hiti.

Nastaja iz snega okroglo telo,
sneženi je mož postaven zelo.
Se smeje zdaj Markova sestra Aureta:
»Je možek res modri sploh s tega planeta?

Snežinke ve barvne, povejte mi, no,
zakaj ste tak modre, čudne tako?«
»V vesolju zgodil se nedavno je trk,
s planeta prihajamo modrega Smrk.

Povabljena z bratcem z vesoljsko raketo,
spoznala bosta Smrka in Smrketo.
Domov se vama gotovo ne bo mudilo
in Gargamel skuhal bo slastno kosilo.

Na travnike modre se bosta podala,
se z muco Azraelom ves dan igrala.
Drevesa v modrini, velike gredice,
in v barvah kot morje lepe cvetlice.

Uživajta na snegu posebnem sedaj,
pa vmes pojdita na mamin še čaj.
Ko v noči čarni lunin bo mrk,
morda obiskal vaju v sanjah bo Smrk.«

Stojan Knez