Včasih me zabolijo oči

od jutra

sonce me zaslepi

in zazdi se mi

da mi jantarne solze

tečejo čez lica

Asfalt me vpije

do gležnjev

do kolen

kot živi pesek

in z muko

grem naprej

Do krožišča

sem že asfaltni človek

prilagojen in navajen

se pomikam v krogih

levo in desno

in poskušam upravičiti

svoj obstoj

Vsak dan terja svoje

Vsak dan se moram 

znova ukoreniniti

dokazati mestu

da mu pripadam

se iztrgati iz njega

postati moram asfaltni genij

ker vem da v resnici

nikogar ne bom srečal

in da so podobe stalnosti

ki jih ustvarjam

v domišljiji

le poskus

da bi imel občutek doma

tudi potem

ko zapustim stanovanje

v neki hiši

ki jo komaj še najdem

ker je do grla potopljena

v tujost

in kot da sprašuje

življenje

kam si se skrilo

asfaltna bleščava

kam si odpeljala ljudi

miko