Poplesavanje bogov v središču.
Ognjene grmade.
Piščali, bobni, harfa.
Zvijajoči ples mladenke skrivnosti.
Tako so jo tudi klicali.
Tederona.

Njeno keltsko ljudstvo.
Krivonogi orjaki z debelimi, gostimi lasmi.
Prava konjska griva.
Brki preko ust,
ostanki hrane kot njihov okras.
Gozdni demoni.
Prenašanje modrosti in izročila le ustno.
Bardom in Druidom.
Čeprav kmetje in pastirji, občutek grobosti.

Tederona.
Izzivalen ples pred njim.
V želji polastitve.
Njegovega Srca.
Kot zlate niti, prepletene v obleki,
želi preplesti njega.
V mrežo zavistnosti, preračunljivosti.

Praznik žetve.
Samhain.
Ko se pridružijo še duše umrlih.
Neuspešno prenašajo sporočila.
Navidezne gluhosti in slepote ni mogoče ozdraviti.
Hoče ga.

Lesketajoče kapljice polzijo.
Po obrazu Ermefare.
»Potovanje« in »daleč« sta njeni imeni.
Ljubila ga je. Ljubi ga.
Tako globoko, da so se vznemirili oceani.
Dobro so jo poznali.
Celo preveč.
Poškodovali so obraz boginje, telo.
Nikakor čutečega Srca.

Oddaljila se je.
Od ognja, plesa, bolečine.

Začutila je roko še pred dotikom.
Njega.
Vedela sta,
morata stran.
Mimo brez, v hrastov gozd.
Proti skalam v Muxíi.
Koncu sveta.

Mogočne skale nepreštetih usod.
Žalostnih, končanih.
Ne zanju.
Objem v pričakovanju novega življenja.
Lepšega, polnega Ljubezni.
Prvi
poljub.

Morje se je še bolj zapenilo.

Z roko v roki sta zakorakala.
Vanj.
Združena v objemu beline,
udarjajoče v gladke skale.
Tokrat bolečine nista sprejela.
Le olajšanje.
Čutila sta, da prvi poljub ni bil zadnji.
Nežen, blag,
kot je bilo ime njenemu dragemu.
Ermelindus.

Če je tu konec sveta,
je zagotovo nekje tudi začetek …

Stojan Knez