Kurim ti kres na svojem hribu,
da boš videl da prihaja,
potrosi vranskih tac na tvojem hribu,
da vedela bo naj ne odhaja.
Z medom si bova juho solila,
s soljo sladkala čaj,
s kavo bom rože rdeče zalila,
priklicala bom mesec maj.
Zareži v prst globoko,
da skleneva ta najin pakt,
dvigni se z mano pod nebo visoko,
le luna obriše naj najin akt.
Gozdno reso ji bova poklonila,
naj naju ovije v svojo tančico,
še malo tvoje krvi bova prelila,
da pride s srečo in resnico.
Na hrbtu mojem zariše naj zemljevid,
da bova našla pot do nje,
urok pa naj ostane skrit,
zakopan pod modro resje.
Na prsi tvoje zareživa še njeno ime,
da ga slučajno ne boš pozabil,
ljubiva se tiho, saj na naju spuščajo pse,
ni potrebno vedeti nikomur, da ljubezen si ugrabil.
Tebi morda ne bi sodili,
baronu bodo verjeli na besedo,
meni do besede ne bi pustili,
zakurili bi me v sredo.

roja