Jutro. Na postelji gospa leži,
v damast odeta, v sladki bezgov vonj,
ki vdira v sobo, čez odprt balkon
kot ljubček k svoji ljubi sred noči...
A njej ni mar, nihče je ne zbudi:
morda nad sni bedi ji kak demon
morda jo utrudil je kak lep baron,
zapustil vsa ta znamenja strasti:
obleka, najlonke, šifon po tleh,
pod mizo čeveljc tamle je zgubila;
v vihar odet je bil ta sladki greh –
vse priča to – najslajše sta izpila...
Še več bi rekel, njeno ime vam dal
a se bojim, da bi preveč izdal...

Mrož