NA POTI
Krpam odejo, da prekrijem čakanja. Medtem se oddaljujem. Od samega sebe. Razločno vidim senco, ki ni pripeta name. Z iztegnjenimi rokami lovim ravnotežje. Vrv čez praznino je vse daljša. V daljavi se lesketa presihajoče jezero.
Poskušam zapolniti oluščena hrepenenja. Ne želim biti ovijalka. Pogosto sekljam vsakdan. Na različne debeline.
Koščki, ki jih naseljujeva.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igorj
- 25. 01. 2021 ob 15:15
- Prebrano 435 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 64.65
