kmalu spet
ko cvetje se osuje
bom šel z nebesi
pod stopali
k žuborečemu potoku
ki poje bistrih misli
brat moj
ali nisva isto
če umrem
ali ne živim naprej v tebi
ali ne živim naprej
v drevesih
travah tega gozda
kjer sva se igrala
zakaj je moj hrbet
črn od udarcev
naju ni rodila
ista mati
zdaj z nebesi pod stopali
hodim
kjer se je osulo cvetje
Dunja, hvala za čestitke, nisem hotel, da boli... ampak dandanašnji zvemo za vse tragedije takoj, plus za nasilje nad najšibkejšimi, i eto. Težko napisat kaj res blagodejnega.
Vse OK, mora boleti, nismo še kamni :-).
... eni stradajo, zmrzujejo, bolehajo
... drugi si zatiskajo oči, ušesa, srce
... kje je človek?
Ganila me je!
Lp,Drago
spet pesem, ki me zaustavi
hvala
lp
pi
Lepo, da si utegnila prebrati. Jaz že čakam na tvojo novo poslastico. lp.
Pesem o bratstvu, ki je lahko preneseno na vse sobivajoče in ki ji mehkoba nebes ne odvzame ostrine, čestitke,
lp, Ana
Hvala. Ja, nekaj takega sem hotel reči. Upam, da mi je vsaj malo uspelo, lp, m.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!