Dotaknem se solze, kot kril metulja,
kot osuplost komaj odkritega dragulja.
Tvoj objamem pogled,
poljubljam zven neizgovorjenih besed.

Zaslutim, ko si izgubljena,
v trenutku umirim čustva komaj rojena.
S telesa ti slečem preveliko tesnobo,
z ustnic popijem prav posebno mehkobo.

Veš, ko vse se poruši,
ko telo se ti trese zaradi nemira,
ko težko karkoli ti razložim,
med dlani tvojo roko položim.

Takrat solza postane dragulj,
pogled izvor najnežnejših struktur.
Odidejo vsi spomini,
telo zasije v srčni veličini.

Veš, ko vse se poruši,
ko telo se ti trese zaradi nemira,
ko težko karkoli ti razložim,
med dlani tvojo roko položim.

Stojan Knez