8. v vrtincu zmešnjave

Nekaj moram vam priznati.
Ne, da sem vam kaj lagal.
A za vsakimi sem vrati
drugobit pričakoval.

Pa sem vas ves zmeden vodil,
kot vas tudi bom naprej,
vendar sem dolžan povedat,
da ta svet več nima mej.

Vse se vmes je premestilo,
vsa posestva so drugod.
Nič ni tam, kjer naj bi bílo,
razen TU, ki je povsod.

Najbrž Kaos je premešal,
kraljevino kot koktajl.
Da ni nič več zagotovo,
niti majordom ne kralj.

Torej bomo šli na slepo,
kot gre svet od koder ste,
a ne bo vam nič bolj znano,
sicer pa vseeno je.

Glej! Prešli smo križni hodnik;
vseh metafor kuloar,
ki kobilice so selke
TU – nadlege vsakogar.

Ni jih več povsod v kraljestvu
TU mogoče videti.
Vihale so nos nad kmeti,
zdaj so le še v umetnosti.

Ta umetnost je iz uma,
Baal ve kakšnega prišla,
hoče le, da bi Natura
se ji zvesto klanjala.

A pri nas, TU, se prikloni
redko uporabljajo.
Le pred nizko dreva vejo,
se orjaki sklonijo.

A ne bom vam naših zdrah TU
natovarjal na hrbet,
zdelo se je le, da prijal
bo prijateljski klepet.

Vi se s sabo pomenkujte,
jaz pa v srž pogledat grem,
če so cegli stvarstva celi.
Pridem sem in vam povem.

Tomaž Mahkovic