6. kaotično redosledje

Tole TU je polomija,
se oproščam kar se da:
v kuhinjo ne da se priti,
vrata so zapahnjena.

Oh! Hoteli smo k demonom.
Se oproščam drugikrat,
pa čeprav mi džin šepeče,
da bilo je že večkrat.

In še mnogokrat bo, pravi.
Pa naj bo. Tako pač je.
Ko stoji ves svet na glavi,
Šiva plesati prične.

Smo zašli! V spominov sobo.
TU spomini dremajo,
moram vas opozoriti:
se neradi stiskajo!

Kar dotikajte se svojih,
drugih bolje ne, ker žgo.
Peče, kot bi med koprive
stresali žerjavico.

In ne vlačite jih venkaj
v vaš katerikoli svet,
ker le TU so mili, krotki,
izven – divji za znoret.

Sicer vam na razpolago,
je vse TU, kar hočete,
torej vsa opozorila,
mirno ignorirajte.

Vtisi grejo sami z vami,
Drugo pa odnašajte,
Kar vam ljubo, kar vam prija,
vse kar nujno rabite.

Če pa TU, kaj izgubite,
bo ostalo, ne odšlo,
vaše drugim je nevidno.
Vsi le svoje vidimo.

Nekaj čudnega dogaja,
iznenada se! Kajne?
Kot potres je zadrhtelo!
Čudapolno čudno je …

Mar nam Jaga Baba meša,
divje, godljo za obed,
Nas, kot veter list, prenaša;
s čadom nam megli pogled?

Padli smo v vrtinec Cagna?
V vijoč medsvetni tobogan?
Mar Zmij spletke v čase vpleta?
Bom moral parat jih vsak dan?

Res ne vem kaj se dogaja;
vse se je premešalo,
Glej, še metriko mi lomi,
da je Pegazu hudo.

Zdaj grem v šir po opravilih,
vi pa TU počakajte.
Če kak kljukec se pojavi,
mu lepo pomahajte.

Saj ste kar potrpežljivi.
Marter nosite s seboj?
Kaj ko bi ga odložili,
da počijete nocoj?

Tomaž Mahkovic