5. zankanje zgodbe

TU sem, z vami, a sem zunaj,
Honsu zvit, je čas zvozlal,
ta trenutek, ko ste TU-kaj,
najbrž sem v WC-ju sral.

Zdajle seksam kje na plaži,
vam se pa ekran blešči,
daste se za nos voditi
zroč te prazne besedi.

Prav mogoče je, da berem
v izvensvetu tole reč;
vi poslušate v dvorani
z mislijo: saj ta je preč.

Vse ničesar ne pomeni,
tudi smisla ni v ničem,
a povsod so sopomenke
in spomenke o nečem.

Z njimi besi ropotajo;
temne sence tvornega,
in z odsevi se igrajo
na pročelju umnega.

Gremo k bistvu. Od nikoder,
iz voda pripovedi
sem vam sem prinesel zgodbo,
ki se res zgodila ni.

A je sveža, čeprav stara,
kakor je stoletni som,
ki takojci po ulovu
cvre se nad štedilnikom.

Spet je tukaj mnoštvo škratov!
Vidite kako frle?
Še tiskarski se hihoče,
s fračo strelja lapsuse.

Pa pustimo tole zgodbo,
za kdaj drugič. Vam je prav?
Šla ne bo vnemar, v pozabo,
jo bom v kuhinjo poslal.

Hotel sem vam jo postreči
vso hrustljavo kar se da,
A so veščeci moteči,
utŕli plamen upanja.

TU se od duhov spočijte,
niso delat zgag prišli,
nikar koga ne ubijte,
v tem dejanju haska ni.

Vidimo se spet ko zora,
lunin sij bo lizala,
da vas peljem do prostora,
kjer so čateži doma.

Tomaž Mahkovic