1. uvajanje v ...

Vabljeni v svet domišljije;
svoje lastne – to se ve.
V gozdu moje kraljevine,
kjer prostora je za vse.

Sem prišli ste, plemeniti,
z lastno pametjo, mar ne?
Prav nihče vas v nič ne sili.
Paž vam vrata zdaj odpre.

Pa ste notri. Sredi uganke.
Jörmungandr vas je ovil.
Je del Lokijeve zanke.
a se je ta hip že skril.

Dal vam je le znak, da veste:
da ste že pred odprtjem vrat
bili v luknji kjer Perkmandeljc
skriva bajni svoj zaklad.

Torej že tam v vaši glavi
nek vražič je rešetal,
saj vas je TU sredi gozda,
s sabo vstopit v gozd pozval.

Spada k tistim čudnim škratom,
pamtiveku znanim že,
ki te speljejo z migljajem
preden se sploh kdo zave.

Ves čas se nam krohotajo,
Parkelj si spodvija rep,
Maje pa graditi znajo,
da grad vidi tudi slep.

Mrgoli teh čudnih bitji
TU v deželi na pretek,
vsi so med seboj domači,
Paradoks je njihov pek.

Peljal vas bom skoz svetove,
ki jih redko kdo pozna.
Izpustite iz duš strahove.
TU so krotki – so doma.

Niste TU, da bi garali,
TU še delo ne živi.
TU ne boste kupovali.
Trgovina stran beži.

Trgovina je Meduza.
Ima kače mesto las.
Vendar TU v tej kraljevini
zrak ji stiska ozek pas.

No, zdaj nekaj ste spoznali.
Nekaj veste, nekaj ne.
Neka slutnja tam za vami
pa vam pravi: nič ne de.

Jaz se zdaj opravičujem,
vas bom pustil TU postat.
Malce se okrog razglejte.
Pridem kmalu. Že enkrat.

Tomaž Mahkovic