Mrzlo jutro,

dež in veter,

prepiri,

udarci in solze,

odtujena verižica in raztrgana duša.

Rekla je dušica,

da bo jutri lepše,

da zjutraj ne bo mraza,

da ne bo konfliktov,

da bodo le poljubi in veselje,

polno srčnosti in progresive.

Rekla je progresiva duši,

naj "lepšemu jutri" prenese sporočilo,

napisano,

nakracano,

počečkano,

da bo jutri lepše,

če bo.......

Dušica se je uštela,

ihtet je začela,

brez povoda jo je prezebla silhueta na dežju bolela,

zlata ni imela,

je tiho ihtela.

Usoda je taka,

svoj smisel ima,

vsakemu reče,

pri miru me pusti,

se mirno smehlja, 

lepši pa dan usoda naredi,

po svojem načelu,

če prav se ji zdi.

Dušica uboga,

kaj gnjaviš usodo,

prepusti se vetru,

nalivu in solzam grenkosti,

vsem solzam solzavim ki dajo podobo,

usoda se je pač tako odločila,

dušica nikdar ne bo spremenila,

junak pa je tisti,

ki strga verigo z razlogom,

ki usodi je isti.

skušnjava