V grabnih
ob poteh
zmleto trsje
požgane trave
Koraki vlečejo
nase blato
Razsuto nebo
prikuje pogled
v tla
In ga ne izpusti
V oblikah snežink
se oster veter
z lahkoto
pusti ujeti
v dlani
Preden se dvignejo
Kako globoko
naj si
zarežem v obraz
Zdi se, da so zrcala (čeprav povešena), te oči, skozi katere vstopa svet, tudi njegove soustvarjalke ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Henrik Korpnik
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!