Za darilo je dobil svečnik,

unikaten,

drag,

zlat.

Za darilo ga je dobil,

od mame,

od očeta.

Svečnik je legel k počitku,

uniktnem,

dragem in zlatem.

Predramil se je nekoč,

 na silo,

grdo in hudo.

Nesel ga je v kuhinjo,

kjer sta sedela mama in oče,

grdo in hudo,

na silo.

Imel je rojstni dan,

brez veselja,

miru,

sreče.

Na mizo ga je postavil,

svečnik,

nesrečnik,

žalosten in nemiren.

Mama je v svečnik dala svečko,

lepo,

belo in unikatno.

Skupaj so zapeli lepo, belogardistično in unikatno pesem,

o svečki,

ki gori na grobu.

Svečka je naenkrat ugasnila,

zraven nje mraz,

dva krokarja.

Veselo je kobacal po kuhinji,

prevrnil stol,

jezil mamo.

Veselo je odkobacal v dnrevno sobo,

prevrnil stol,

razjezil očeta.

Zacingljalo je,

dvignil je pogled,

zavriskal,

zakričal od veselja.

Pred njim velikaaaaa torta,

vriskanje,

kriki in veselje.

Na torti svečka,

1.svečka.

Zagorela je,

božansko,

epsko,

veličastno.

Pihnil je to svečko,

brez veselja,

miru in sreče.

Svojo prvo svečko,

prvo,

ki se več ni ponovila,

ker kmalu zatem,

brez veselja in miru,

je nehal kobacat,

nagajat,

prevračat stole. 

Bil je unikaten,

lep in drag.

Unikaten svečnik.

Lepa svečka,

in on,

dragi pokojnik,

nekaj pa je kobacalo okrog groba.

skušnjava