Le nekaj lun nazaj hotela

sem nafuljenost in spolirana peresa.

A zjutraj danes objemi me,

da so mi dom nebesa.

Sem bila zastaran sistem,

ves spraskan in zarjavel.

Vse bolelo, skelelo je,

še naprej gojila v mislih sebi plevel.

Sem scene preigrala kot kaseto si,

dokler nisem bila primorana čutiti,

kako se mi širi rja po žilah,

da naprej ne morem stopiti.

Zamenjala sem rjo z zlatimi peresi.

Z njimi pišem si vesele zgodbe.

Nič drugega ne spustim čez zarodno plast misli.

To naj življenje zdaj vzame za prerokbe.

Tudi če sol in kisel dež pada z neba

zdaj ne pozabim,

ker lastno telo dežnik je.

Sem vse kar rabim.

A nisem vse kar moje je.

arja