Preden se znoči,

preden zaprem oči,

v moje misli pride dobra vila,

videt zvezde mi je obljubila.

Ko ne morem spat,

tiho grem do vrat,

vrata se odprejo,

stopim na zemljo hladno,

da bi videl zvezdo,

toplo ali hladno.

Zunaj mraz je,

pada dež,

v gozdičku so zveri,

delam krog za krogom,

okrog hiše,

fokusiram se v nebo,

da bi videl zvezdico.

Krogov je čedalje več,

hrbet moj vse bolj skeleč,

v glavi nakaj mi šumi,

kot da zvezdic v bistvu ni.

Zebe me,

na dežju sem,

le v copatih,

kaj pa vem,

zvezde si samo želim,

a v zid se zaletim.

Ko zaprem  oči,

ko se znoči,

pokrit sem s toplo odejo,

majhni škratje vame zrejo,

vame,

polnega pomot,

z mene kaplja "križev" pot.

Zvezde moje v bistvu ni,

žalostno zaprem oči,

grem prek njih tja v možgane,

motene,

bolane in zaspane.

Ko zaprem oči,

ko se znoči,

v moje misli pride dobra vila,

videt zvezde mi je včeraj obljubila.

Zvezde moje,

naj vas rišem,

naj vas pišem,

naj izbrišem?

Zbegan ves počasi vstanem,

z glavo ob komet zadanem,

a nato zaprem oči,

v moji glavi se stemni.

Je naslednje jutro sonce,

a v moji glavi tema,

zvezdic ni,

sta le problema,

prvemu rečem "problem",

drugemu pa.....saj ne vem.

Hitro spet oči zaprem,

v sanje druge sreče grem,

torej,

v novo srečo grem,

s staro pa.......saj sploh ne vem.

skušnjava