Kaj vse se vidi!

Zadnjič letos — kaj vse pripravljate,

magična bitja

v tristranskih meglicah,

trije od štirih,

pet, če je zadaj morje,

če ni — teden dni;

izpraznjena hiša,

neomejena zaprašenih spominkov,

jep, vidim jih sedeti na klopci,

če se na hitro obrnem,

še brlijo drva.

          Česa vsega se ne vidi!

Jupiter sreča Saturn navidezno,

ne poznata se, ne trčita.

Opredelitev ni čudež,

novi sevi niso čudež,

Zemlja je — večkrat spregledani.

Spodaj pa se zvija neprestan potoček,

slišiš ga, vidiš ne,

veveričke skakljajo z veje na vejo

črnih jelš, ne vidiš jih, ne slišiš,

slika pa se pogibava

kot v Harryju Potterju,

kot v ... otroštvu.

Mirjam Dular