Vstopim na vlak,

sedem v predzadnji kupe,

na sedež ob oknu,

nato vlakec odpelje,

sam pa zaspim.

Sanje so čudne,

ko se zbudim,

sem nekje na obali,

a znova zaspim.

Ne prebudim se,

grem do prve prikolice na desni strani,

kjer sta dve osebi,

teta in stric,

jaz pa sanjav in zmeden.

Zmedenost je čudna,

zato se lotimo kosila,

dve ribi,

dva krompirja,

dve čaši vina,

mi pa se pogovarjamo o sanjskih počitnicah.

Čudne so te počitnice,

zato moram pod tuš,

ker je sanjsko vroče.

Čudna je ta vročina,

teta mi poda dišeče milo,

stric pa brisačo,

jaz pa sanjav in zbegan.

Zagledam tuš,

prazen,

suh,

izžet,

čisto na samem,

na južni strani železnice,

kot v sanjah.

Pod tušem sem,

razgret,

nag,

znerviran,

a brez brisače,

brez tetine brisače,

stričevo tekoče milo sem pozabil,

zavito v brisačo.

Kot v sanjah,

v čudnih sanjah,

na sedežu poleg okna,

na vlaku,

ki še ni odpeljal v sanje,

saj nikoli ne bo.

Teta in stric pa me gledata z očmi,

ki sprašujejo,

zakaj sem ves zbegan in sanjav,

jaz pa sem se odpravil na dopust,

na obalo,

med krompir in ribe.

skušnjava